Via Dinarica White Trail

Letos sem zaradi ˇkoroneˇ lahko prehodila samo del Via Dinarice in sicer del po Hrvaški. Hodila sem od konca julija do sredine septembra, 6 tednov. Najprej sem šla od mejnega prehoda Kamensko proti Sloveniji. Na tej poti je treba omeniti, da bi bilo super na aplikaciji označiti malo trgovinico ob Peručkem jezeru. Ker je edina na tem delu poti. Na poti na Dinaro je spet treba povedati, da se v Martinovi košari dobesedno ne da prespati, saj je uničeno in polno smeti. Na drugi strani Dinare je novo zaklonišče, ki si ga sicer nisem ogledala, a pravijo planinci, da je urejeno. Planinski dom Brezovec je zaprt (odprt je samo med vikendi),pa tudi vodnjak ob njem je zaklenjen. To je stvar, ki jo je potrebno posebej poudariti, sa je pot z Dinare po tej strani do Knina izredno dolga in če nimaš dovolj vode, zna biti tudi zelo travmatična. Pot čez Knin je ok, a takoj za mestom je na aplikaciji narisana bližnjica, ki ne obstaja. Sem jo iskala, a je res ni. Enako pa se zgodi, ko sledite poti mimo vasi Mirtiči proti strai cerkvici Sv. Ilije. Tamkajšnji domačini so me opozorili, da pot, ki je označena na aplikaciji, ne obstaja, pa sem vseeno šla po njej. Torej, ko greste mimo cerkve do konca pokopališča, so tam vrata, skozi katere vodi pot navzdol po hribu. Tam so potem hiše in domačini pokažejo pot naprej, a se pride do železniške proge in če se gre tam desno, kot kaže aplikacije, se poi cca pol ure znajdeš sredi gozda, na nekakšni krožni cesti. Tam se pot konča, tako da ji je nemogoče slediti kot je narisana v aplikaciji. Svetujem torej, da se takoj za železniško progo zavije levo proti Mokremu polju, nato skozi Pađene in po glavni cesti do znaka "Kravja draga", da se glavni cesti izognemo in gremo ob Zrmanji. To so pripombe glede aplikacije in same poti. Kar se pa tiče dela Gorski kotar in Velebit, pa je stvar taka. Na Risnjaku je koča zaprta, ker je zelo dobro vedeti, saj je tudi vodnjak zaklenjen in je zadostna količina vode obvezna. V Ratkovem skloništu je bil rezervoar z vodo prazen, zato sem do konca tega dela poti nosila s seboj po 4 - 5 litrov vode. Za vsak slučaj. Bele stijene znajo biti problematične, saj jih je z velikim nahrbtnikom težje preplezati. Dobro je imeti nekaj metrov vrvi za spuščanje nahrbtnika z višjih sten. Duliba pod Kolovratkim stijenama je uničena in polna smeti, tako da je v njej neprimerno prenočiti. Je pa cca 20 km naprej po cesti zaselek Alan, kjer se da dobiti vodo in postaviti šotor. Ker trenutno tam poteka migrantska pot se je dobro zavedati tega, da vas lahko kdo ponoči zbudi in poprosi za kakšno stvar. Senj je bil moja zadnja postaja pred dvigom na Valebit. Sama sem po Velebitu hodila več kot dva tedna, skoraj tri, tako da niti slučajno nisem imela dovolj hrane s seboj. Na Zavižanu hrane ni bilo, v planinski koči Alan pa si se moral prej najaviti za obrok. V Baških Oštarijah se da kupit sir, nekaj hrane pa se najde tudi po skloništih, tako da se da preživeti tudi če nimaš dovolj svoje hrane. Tudi enodnevni planinci so s hrano zelo radodarni. Via Dinarica mi je bila vsekakor zelo zanimiva in jo priporočam. Jaz sem se odpravila po njej sama in meni je bilo tako zelo všeč - malo ljudi, situacije, v katerih se je treba znajti, načrtovanje poti. Zelo prav mi je prišlo znanje hrvaškega jezika in upam, da bom naslednje leto lahko prehodila še ostale države, ki jih letos nisem.

Be aware when hiking through the Velebit you only can eat in Baske Ostarije and on Alan hut (snacks). The whole Velebit trail until Gracac will take you 7-10 days, means you have to buy enough food in advance. All the huts and shelters were open and are more ore less in a good state. Water was available close to every hut in cisterns. It‘s recommended to filter the water.

I've hiked the Via Dinarica white trail during 5 weeks (late june to early august 2019), from Krivi Put in Croatia (as advised by Eva) and stopped due to time schedule after Prenj (Bosnia-i-Herzegovina). TLDR: I loved it! I am a 35yo french guy travelling alone. I have never felt unsafe on this trip. I have seen no bear, no wolf, only 1 or 2 poskok, 2 or 3 thicks. The main dangers were: - lack of water: every shelter had water. else if you spot a ruin, they generally have an old water reservoir (not indicated on the map), finally you can ask people living in the area. Be aware that in summer the springs located on the map are generally dry!! Rule of thumb: have a filter and a 6 meters light rope, and be ready to carry up to 3 liters some days. - heatstroke: in the worst cases I had to stop hiking at noon and resume at 6pm - wind: the 'bora' can be nasty - getting lost: you can't hike the Via Dinarica without a good GPS (a tough phone with GPS and Glonass worked for me) because you will often get lost (e.g overgrown paths that are not visible anymore) During my hike I've met only 4 Via Dinarica hikers. Two going south: a german guy, a friendly retired man from USA, and 2 going north from Albania: an australian guy, a 20yo young czech woman. Nobody seemed traumatized like Vladimir (see previous comment), they were enjoying. Via Dinarica is not easy, it is adventure, far from tourist areas, and this is exactly what I loved. Landscapes have been gorgeous, every one I've met has been super friendly and most of the time with a perfect english! I loved the feeling in the quiet remote villages, out-of-time, self-sufficient, so peaceful. The only thing I really disliked (and this was shared among the other hikers) is that some section include a looooot of hiking on road... which is so boring even if the surroundings are beautiful. (South bound) My advice is to hike the croatian section from Krivi Put to Gračac (it includes Velebit, Paklenica), then take public transports and resume hiking around Mrkodol/Bukovica in BiH. Cheers! :-) (instagram: sulpeb)